Izhajal je iz mnogoštevilne kmečke družine v tržaški okolici. Po nedeljski šoli v domačem kraju, je v šolskem letu 1825/26 obiskoval Gimnazijo v Kopru. Leta 1827 je šolanje nadaljeval v Gorici, nato pa v Ljubljani, kjer je bil njegov učitelj Matija Čop, ugledni slovenski literarni kritik in zgodovinar. V Gradcu je vpisal študij prava in ga zaključil leta 1837, ko je najprej služboval pri sodišču, nato pa pri finančnem uradu v Trstu. Leta 1840 so ga oblasti prestavile v Dubrovnik, dve leti kasneje v Split in končno leta 1845 v Trst in Gorico, od koder je leta 1853 ponovno prišel službovat v Koper. Leta 1863 se je dokončno ustalil v Trstu oziroma na Verdeli, kjer se je leta 1875 tudi upokojil kot c.k. višji finančni komisar. Za njegovo nacionalno osveščenost in publicistično delo je bilo odločujoče zlasti službovanje v Trstu, kjer je deloval v tamkajšnjem Slavjanskem društvu in z njegovo finančno pomočjo izdal svojo prvo publikacijo Koledarček za leto 1853. Da bi zapolnil vrzeli in utrjeval narodno zavest pri tržaških Slovencih, je začel v Trstu urejati in izdajati poljudna domoljubna lista: najprej 14-dnevnik Ilirski Primorjan (7. januar – 16. december 1866), nato pa 14-dnevnik Tržaški ljudomil (14. julij – 10. november 1866). Njegovo osrednje delo predstavlja Opis in zgodovina Tersta in njegove okolice z uverstitvijo kratkega geografičnega in zgodovinskega pregleda starih in sadanih Slavjanov, kakor še tudi kratke omembe njihove osode in omike (Trst, 1872). V kasnejših letih je izdal še nekaj spisov z različno tematiko in leta 1879 tudi svojo avtobiografijo z naslovom Živlenje Godine Vèrdéljskega; opisal on sam leta 1879 s pristavkom raznih stranskih rečij za razdelitev med domačince po njegovi smèrti (1880; ponatis Trst, 1992), dve leti kasneje pa še Čitanko mladim Slovencem in Slovenkam (1882). Vse knjige je Josip Godina sam založil in jih večinoma zastonj delil tržaškim rojakom z namenom, da bi budil njihovo nacionalno zavest ter da bi jim koristile gmotno in zdravstveno. V tem smislu je presojal tudi znanje, branje in književnost ter zato zavračal strokovno in znanstveno zahtevnejša dela Miklošiča, Trstenjaka in drugih slovenskih avtorjev. Zaradi svojega panslavističnega zanesenjaštva je pogosto polemiziral tudi s P. Kandlerjem, zlasti v svojem delu Opis in zgodovina Tersta (1872), ki ga je v veliki meri naperil ravno proti njemu. Po drugi strani se je pohvalno izražal o zaslugah tržaškega guvernerja Franza Stadiona glede slovenskih učnih knjig in osnovnih šol. Spominsko ploščo na rojstni hiši v Verdeli so mu odkrili ob stoletnici rojstva (1908), a so jo leta 1921 sneli.
SŽ